»Kjer se je še Smrt utrudila do smrti.«


Ekskurzija v Auschwitz

V sredo, 25. 10. 2017, se je 10 dijakov Gimnazije Brežice in profesorica zgodovine Nataša Šekoranja Špiler skupaj z dijaki ljubljanske škofijske klasične gimnazije, 1. gimnazije v Celju in 3. gimnazije Maribor odpravilo na dvodnevno strokovno ekskurzijo na Poljsko. Po 12 urah vožnje smo prišli v drugo največje mesto Poljske – Krakov. Zaznamujejo ga zanimive legende in zgodovinski dogodki, ki so usodno povezani tudi z našo zgodovino. Ogledali smo si cerkev sv. Stanislava, okolico gradu in raziskali osrednji trg. Z veseljem smo se posladkali z značilno, ročno narejeno čokolado, ki predstavlja mesto.

Četrtek pa je bil v celoti posvečen ogledu dveh koncentracijskih taborišč, in sicer Auschwitza 1. in Auschwitza 2. – Birkenaua. Pogled na hiše v Auschwitzu 1 je bil na prvi pogled precej nedolžen. Hiške, grajene iz rdeče opeke, postavljene v vrsto, s širokimi ulicami in drevesi, zasajenimi ob njih. Nekaj pa je temu prostoru dajalo moreče vzdušje. Razsuta pot, po kateri smo hodili, bodičasta ograja, predvsem pa občutek, ki te objame tukaj. Žalost in razočaranje ob pogledu na vse grozote, ki jih je človek počel sočloveku. Znotraj hišk smo videli kupe posod, čevljev, otroških čeveljčkov, glavnikov, krem, skratka, vseh pripomočkov, ki so jih ljudje vzeli s sabo, ko so mislili, da bodo tukaj normalno zaživeli, pridno delali in si z delom prislužili svobodo. Namesto tega pa so bili deležni nepredstavljivega nečloveškega mučenja, večina pa jih je bila ubitih že takoj ob razvrščanju v taborišče. Imela sem občutek, da so še vedno tu, da še vedno trpijo in z vsakim novim prostorom, ki smo ga videli, je bilo vse huje. Najbolj grozno je bilo videti dve toni ženskih las, ki so jih prepletali v preproge in vrvi ter prodajali bogatim nemškim družinam. Vzeli so le najboljše lase, ki so jih pobrili, potem ko so ženske že zastrupili s cianidom. Odpeljali so jih v podzemne prostore, kjer so jih pod pretvezo tuširanja zastrupili s plinom, zloglasnim ciklonom B. Tako so množično pobijali ljudi, brez smiselnega razloga, lahko tudi samo zato, če so v taborišču (pre)dolgo preživeli.

V Auschwitzu 2 so tako otroke, ženske, starejše in vse, ki so jih ocenili za nesposobne dela, predvsem pa Jude, že ob prihodu v taborišče poslali na ”Pot v raj”. Ljudje so v dolgih vrstah hodili proti štirim objektom z visokimi dimniki. Peljali so jih pod ”tuš”. Tako niso bili prestrašeni, saj so si umivanja resnično želeli. Niso se zavedali, kakšna usoda jih čaka.

Zloglasni sloves Auschwitza je povsem upravičen. Dnevno so jih zaplinili in v krematoriju sežgali šest do sedem tisoč. Svojo zgodbo in doživljanje nam je izpovedala 92-letna gospa Sonja Vrščaj, ki je Auschwitz doživela in preživela. Skupaj smo se spomnili slovenskih in drugih žrtev in jim posvetili minuto tišine ter položili venec.

Svoja pričevanja so nam zaupali tudi t. i. ukradeni otroci, starejši, ki so jih kot otroke dobesedno iztrgali iz rok staršev, preden so starše poslali v Auschwitz in jih za večno ločili od otrok.


Zelo sem hvaležna za to izkušnjo, saj sem ugotovila, da se ne zavedamo, v kakšnem izobilju živimo. Premalo cenimo, da imamo domovino, da imamo državo, da svobodno govorimo slovenski jezik, da nas nihče ne preganja in nam ne grozi. Taboriščniki so imeli le skromno pobožno željo, da bi preživeli in spet videli domače in domovino.

Človek človeku ne bi smel početi, česar drugi noče. Zdi se mi prav, da se spomin na žrtve ohranja in ozaveščanje prenaša naprej. Če bi se take stvari pozabile, bi bile posledice zastrašujoče.

 

Julija Laznik, 3. a