Naše popotovanje po Koroški


»Učenje je luč« pravi japonski pregovor in mi smo to »luč« odšli iskat na Koroško. V torek, 2. 4. 2019, je bila na programu poučna ekskurzija po Koroški za nas, dijake prvih letnikov. Na žalost nismo nič dlje spali kot po navadi in že točno ob 7. uri smo krenili na pot.

Kot že rečeno, gre za poučni izlet, od katerega naj bi odnesli kar se da največ. Profesorji in nekateri dijaki so se že pred odhodom dogovorili za pripravo različnih referatov s tematiko, povezano s pokrajino, ki smo jo obiskali. Predstavitve izbranih področij so dijaki podajali kar na poti, večkrat tudi na avtobusu. Ostali smo morali pozorno poslušati, saj smo za nalogo  izpolnjevali učne liste, odgovore na zastavljena vprašanja pa si slišal med razlago profesorja ali dijaka.  Brežice, Slovenska Bistrica, Maribor, HE Fala – naša prva destinacija. Hidroelektrarna Fala je najstarejša elektrarna na slovenskem delu reke Drave. Ogledali smo si ohranjeni del elektrotehniške opreme iz časa njenega nastanka, ki danes služi kot Tehniški muzej. Zanimivo je bilo videti vsaj delček  procesa dela za štirimi stenami. Časa nismo imeli na pretek, zato smo kar hitro sedli na avtobus in se odpravili proti Dravogradu. Tam smo imeli v načrtu ogled Gestapovskega zapora, ki je danes v kletnih prostorih občinske stavbe, kjer so med drugo svetovno vojno imeli sedež dravograjski gestapovci, ki so bili daleč naokoli znani po silni brutalnosti in krvoločnosti. Vodič nam je predstavil, kaj vse je je dogajalo v zaporih, kako so mučili jetnike in kakšne posledice so reveži, če so seveda preživeli, nosili celo življenje. Na stenah smo opazili spominske zapise preživelih, v notranjosti celic pa fotokopije preslikav napisov, ki so jih zapisali jetniki. Sama sem razumela namen takšnih srečanj s temno preteklostjo. Nazorno smo spoznali  življenje zaprtih ljudi in mučenje ter krvoločnost. Mnogi se še danes ne zavedajo, kakšne nečloveške stvari so se dogajale. Je človek človeku res zver? Zato smo si ob koncu ogleda v srcu vsi ponavljali Nikoli več vojne, sovraštva med ljudmi!

 Ogled zapora je na nas naredil močan vtis, saj smo o njem razmišljali vse do Raven na Koroškem, kjer smo imeli prosti čas za kosilo. Blizu smo bili, pa smo se oglasili še v Kotljah, kjer smo videli Prežihovo bajto. Ja, prav bajta ji rečejo! Danes je to spominski muzej slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Njegov bronast spomenik, pri katerem smo se tudi ustavili in prebrali odlomek znamenitih Solzic, stoji v njeni bližini. Kustosinja nas je popeljala skozi Prežihovo življenje in pokazala notranjost hiše. Zunanja in notranja podoba nas seznanja z značilnim kmečko-delavskim okoljem, iz katerega je izhajal pisatelj. Naužili smo se tudi pogleda na Kotlje s Preškega vrha. Kotlje pa niso znane le po Vorancu, temveč tudi po rimskem vrelcu, ki so ga uporabljali že v rimskih časih. Gre za izvir mineralne vode, ki je bogat z železom in ima zato značilen okus in vonj. Sama sem naredila le požirek in sem imela te posebne, a zdravilne vode dovolj.

Čudovit izlet, ki se je prehitro končal. Svobodno smo spoznavali del naše čudovite države Slovenije – da, svobodno! Pomembno je, da se zavedamo, da je svoboda vrednota, ki je nekateri naši predniki med 2. svetovno vojno in kasneje niso bili  deležni, kot smo spoznali ob obisku zapora. Raziskali smo pokrajino, ki nam je bila do zdaj verjetno še najmanj znana. Ta nas je s svojimi lepotami,  narečjem in številnimi zanimivostmi zagotovo navdušila in prepričala, da se bomo na Koroško še kdaj z veseljem vrnili.

                                                                                         Hana Habinc, 1.c