Empatije

Najprej je zanimivo že poreklo
oziroma  izvor sodobnega pojmovanja
besede  empatija, ki ima korenine v
nemški estetiki  devetnajstega stoletja.  S takratnim izrazom »Einfühlung« so opredelili »vživljanje,
čustvovanje v drugega« za razliko od sočutja -»Mitfühlung«. Robert Vischer je bil tisti, ki je leta 1873 v svoji
doktorski tezi »O optičnem smislu oblike: prispevek k estetiki« prvi uporabil
»Einfühlung: simbolični
prenos občutij opazovalca umetniškega dela v predmete« in pomeni torej estetsko
zlitje predmeta in osebe. To izhodišče je pri tej razstavi izraženo že v
logotipu oziroma tipogramu razstave. Namreč z enim samim »igralcem« – črko e,
ki se obrača, prekopicuje, zrcali in nakazuje v nežni senci napisa empatije. Hkrati pa asociira na
hebrejsko pisavo, katere karakter sobiva tudi v ozadju strahot druge svetovne
vojne.

Vsebina fotografij, razstave in
širšega projekta izhaja iz dveh delovnih situacij:  lanskoletne ekskurzije v Mauthausen v Avstriji
 in likovne delavnice »Domovinski
lističi«, izvedene  2016. leta, v kateri
so sodelovali naši dijaki in  rojaki iz
Srbije. Torej je projekt v nekem smislu pokril nacionalnost, internacionalnost
in multikulturnost. V obeh dogodkih so bili prisotni močna zgodovinska tematika
trpljenja in empatije, sodobno orodje pametnega telefona in nekaj stotink
sekunde za posamezni  posnetek
individualnega soodnosa teh treh akterjev. 
Vse skupaj  ne zahteva količinsko veliko
dela, zahteva pa ogromno v kvalitativnem smislu, da bi posledično nastal
likovni izdelek z umetniškim pridihom, žarom, morda celo  umetniško delo. Ravno ta kvaliteta – čustvena
in umetnostna – je ključni moment celotne razstave.

V sodobnih razstavnih strategijah
kuratorji predvidijo svojo zgodbo in jo realizirajo s pomočjo drugih –
umetnikov. Tukaj je proces obrnjen in zgodba povzeta iz prejetih »in situ«
barvnih fotografij. Izbrane so, napovedano pretvorjene  v črno-bele in razvite v fotografskem studiu.
Njihova pripovedna plat je nedvomno jedrna, a potrebna in izdatno
selekcionirana je bila še métierska,
fotografska veščina. Tako vsakega od trinajstih eksponatov opredeljujejo koncept,
métier in likovna struktura. Zelo
važna sta kompozicijska armatura vsakega posnetka in premišljenost v ozadju
proženja posamezne fotografije.

V tem premisleku se skrivajo
umetniški čar, pripovedna vsebina in avtorjeva empatija z upodobljencem – če
cikliram celotno zgodbo naše fotografske razstave osmih avtorjev, štirih
dijakov in štirih odraslih s treh različnih posavsko-dolenjskih šol.

                                                                                                                                                                                                                                              
                                       Alojz
Konec, februarja 2019