»Učenje je luč« pravi japonski pregovor in mi smo to »luč«
odšli iskat na Koroško. V torek, 2. 4. 2019, je bila na programu poučna ekskurzija
po Koroški za nas, dijake prvih letnikov. Na žalost nismo nič dlje spali kot po
navadi in že točno ob 7. uri smo krenili na pot.

Kot že rečeno, gre za poučni izlet, od katerega naj bi
odnesli kar se da največ. Profesorji in nekateri dijaki so se že pred odhodom
dogovorili za pripravo različnih referatov s tematiko, povezano s pokrajino, ki
smo jo obiskali. Predstavitve izbranih področij so dijaki podajali kar na poti,
večkrat tudi na avtobusu. Ostali smo morali pozorno poslušati, saj smo za
nalogo  izpolnjevali učne liste, odgovore
na zastavljena vprašanja pa si slišal med razlago profesorja ali dijaka.  Brežice, Slovenska Bistrica, Maribor, HE Fala
– naša prva destinacija. Hidroelektrarna Fala je najstarejša elektrarna na
slovenskem delu reke Drave. Ogledali smo si ohranjeni del elektrotehniške
opreme iz časa njenega nastanka, ki danes služi kot Tehniški muzej. Zanimivo je
bilo videti vsaj delček  procesa dela za
štirimi stenami. Časa nismo imeli na pretek, zato smo kar hitro sedli na
avtobus in se odpravili proti Dravogradu. Tam smo imeli v načrtu ogled Gestapovskega
zapora, ki je danes v kletnih prostorih občinske stavbe, kjer so med drugo
svetovno vojno imeli sedež dravograjski gestapovci, ki so bili daleč naokoli znani
po silni brutalnosti in krvoločnosti. Vodič nam je predstavil, kaj vse je je
dogajalo v zaporih, kako so mučili jetnike in kakšne posledice so reveži, če so
seveda preživeli, nosili celo življenje. Na stenah smo opazili spominske zapise
preživelih, v notranjosti celic pa fotokopije preslikav napisov, ki so jih
zapisali jetniki. Sama sem razumela namen takšnih srečanj s temno preteklostjo.
Nazorno smo spoznali  življenje zaprtih
ljudi in mučenje ter krvoločnost. Mnogi se še danes ne zavedajo, kakšne nečloveške
stvari so se dogajale. Je človek človeku res zver? Zato smo si ob koncu ogleda
v srcu vsi ponavljali Nikoli več vojne, sovraštva med ljudmi!

 Ogled zapora je na nas
naredil močan vtis, saj smo o njem razmišljali vse do Raven na Koroškem, kjer
smo imeli prosti čas za kosilo. Blizu smo bili, pa smo se oglasili še v
Kotljah, kjer smo videli Prežihovo bajto. Ja, prav bajta ji rečejo! Danes je to
spominski muzej slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Njegov
bronast spomenik, pri katerem smo se tudi ustavili in prebrali odlomek
znamenitih Solzic, stoji v njeni bližini. Kustosinja nas je popeljala skozi
Prežihovo življenje in pokazala notranjost hiše. Zunanja in notranja podoba nas
seznanja z značilnim kmečko-delavskim okoljem, iz katerega je izhajal pisatelj.
Naužili smo se tudi pogleda na Kotlje s Preškega vrha. Kotlje pa niso znane le
po Vorancu, temveč tudi po rimskem vrelcu, ki so ga uporabljali že v rimskih časih.
Gre za izvir mineralne vode, ki je bogat z železom in ima zato značilen okus in
vonj. Sama sem naredila le požirek in sem imela te posebne, a zdravilne vode dovolj.

Čudovit izlet, ki se je prehitro končal. Svobodno smo
spoznavali del naše čudovite države Slovenije – da, svobodno! Pomembno je, da
se zavedamo, da je svoboda vrednota, ki je nekateri naši predniki med 2.
svetovno vojno in kasneje niso bili 
deležni, kot smo spoznali ob obisku zapora. Raziskali smo pokrajino, ki
nam je bila do zdaj verjetno še najmanj znana. Ta nas je s svojimi lepotami,  narečjem in številnimi zanimivostmi zagotovo
navdušila in prepričala, da se bomo na Koroško še kdaj z veseljem vrnili.

                                                                                         Hana
Habinc, 1.c